[vc_row][vc_column width=”1/1″][vc_column_text]
Odpoklic je vaja, ki je zelo pomembna, hkrati pa tudi zelo težka. Vsakič, ko pokličemo psa, mora ta na prvi klic hitro priteči do nas. Za uspešen odpoklic je potrebno veliko doslednosti, znanja in izkušenj. Psa nikoli ne kličemo, kadar smo prepričani, da do nas ne bo prišel, saj si tako kvarimo odpoklic. V začetku učenja tako psa kličemole, ko smo 100%, da bo pes prišel do nas.
Kako se lotimo vaje za odpoklic?
Tako kot pri vseh prejšnjih vajah, tudi tukaj pričnemo vaditi v mirnem okolju brez motenj. Vaj za odpoklic je več, za začetek pa vam priporočamo naslednjo. Pes naj bo v naši bližini, sami pa stojimo in smo popolnoma tiho. Ko pes pride proti nam kliknemo ter ga nagradimo s priboljškom, ki ga vrnemo za njegov hrbet. Tako bo pes šel poiskati priboljšek, nato pa se ponovno vrnil do nas, saj ve, da priboljšek prihaja od nas. Vajo ponavljamo čim večkrat na dan v različnih okoliščinah, kasneje tudi na sprehodih. Ker je vaja zelo energična, je za pse tudi zelo zanimiva in jo z veseljem izvajajo.
Postopoma začnemo uporabljati tudi povelje, ki se lahko glasi “sem”, “pridi”, “k meni” ali kaj podobnega. Priporočamo, da povelje ni ime psa, saj ime izgovorimo tudi v trenutkih, ko je pes že zraven nas ali pa ga na primer dodamo pri pohvali. Pes tako svojega imena ne bo povezoval le z odpoklicem in zato je tudi manjša verjetnost, da bi do nas prišel vsakič, ki bo izrekli njegovo ime. Vajo lahko prav tako izvajamo vsakič, ko pes dobi svoj obrok. Tako ga na primer pokličemo, počakamo, da se vsede, šele nato mu na tla položimo posodico z obrokom.
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column width=”1/6″][/vc_column][vc_column width=”2/3″][vc_single_image image=”3786″ alignment=”center” border_color=”grey” img_link_target=”_self” img_size=”full”][/vc_column][vc_column width=”1/6″][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column width=”1/1″][vc_column_text]
Obstaja še kakšna druga vaja?
Seveda. Ena izmed pogostejših vaj v raznih pasjih šolah je ta, da nam psa pridrži nekdo drug, mi pa stečemo proč. V kolikor ni preveč ostalih motenj in v kolikor imamo s psom dobro razvit odnos, potem bo zagotovo želel priti do nas. Dlje kot smo, bolj si bo pes želel priteči k nam. Včasih pomaga tudi, če počepnemo, saj tako izgledamo manjši in pes avtomatsko misli, da smo dvakrat dlje kot v resnici smo. V trenutku ko vemo, da bo pes zagotovo pritekel do nas, ga pokličemo oziroma izrečemo ukaz in počakamo, da pes začne teči proti nam. Ko je že čisto blizu, naredimo še par korakov nazaj, tako da nam pes sledi, nato pa ga pohvalimo in seveda bogato nagradimo, pa naj bo to igra ali priboljški. V kolikor se dogaja, da pes na poti do nas zaide drugam oziroma ga naenkrat privlačijo druge stvari v okolici, si lahko pomagamo s slednim povodcem. Gre za nekoliko daljšo vrv (okrog 10 m), katero kot povodec pripnemo na ovratnico psa. Tako lahko vsakič, ko pes zaide drugam, stopimo na vrv in ga ustavimo preden bi odšel predaleč.
Če se zgodi, da je njegov odziv na naš klic počasen, ga nikoli ne grajamo, pač pa čimbolj spodbujamo, da naj hitro pride do nas. Pes lahko v takem primeru odpoklic začne povezovati z grajanjem in ne s pozitivnimi stvarmi (kot so na primer priboljški ali igra), zato se k nam nikoli ne bo hitro vračal, še manj pa z veseljem.
Ko pes to vajo že zna, lahko zvišamo kriterij in od psa zahtevamo, da pride do nas in se vsede. V tem primeru kliknemo šele takrat, ko je pes tesno pred nami, priboljšek pa mu damo iz roke.
Odpoklic velja za najtežjo vajo, saj je končni preizkus pasje poslušnosti. Če nismo uspešni pri učenju ostalih vaj, potem bo najverjetneje slab tudi odpoklic. Lahko bi rekli, da gre pri odpoklicu za odsev odnosa med nami in našim psom, ki se razvija skozi številne druge vaje in tudi igro.
[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]
